Članstvo

ERVIN SORČ

Ervin Sorč je rojen v Novi Gorici, njegove korenine pa segajo na Vipavsko in Bohinjsko.  Izhaja iz železničarske družine. Tudi sam se je izšolal za poklic strojevodja.  Toda Ervin Sorč ni železničar samo v službenem času. Ervin nosi železnico v svojem srcu. Življenje mu je dovolilo, da je živel z njo od otroštva, pa mu je, kot je rekel, dolgo ostajala »neznana znanka«.

Od leta 1978 ga srečujemo na vlakih, ki vozijo po Bohinjski progi. Ta mu je dan za dnem odkrivala bogastvo in lepoto pokrajine ob njej. Skrivnostni predori, mogočni mostovi s starinskimi ograjami, zarasle  brežine … so  v njem zbudile raziskovalca,  popotnika, pisca. Objavljal je reportaže o progah, leta 2000 je uredil monografijo posvečeno 100-letnici začetka gradnje Bohinjske proge avtorja Paola Petronija,  leta 2002 pa še knjigo Karla Rustje 100 let Vipavske proge.

Vedno bolj pa mu je buril domišljijo temačni objem Bohinjskega predora. V odkrivanje njegovega nastajanja se je zagrizel s tako vnemo, da mu je uspelo zbrati ogromno doslej še neobjavljenih podatkov iz časa gradnje.

Skoraj popolna praznina pa je zazijala pred njim, ko je iskal podatke o gradnji predora na južni, podbrški strani. Vztrajnost pri raziskovanju ga je pripeljala do Švicarja Milana Lusserja, vnuka obeh graditeljev predora grofa Giacoma Ceconija in Franza Vitala Lusserja. Velikodušno mu je  posredoval pomembne informacije, slikovno gradivo in pisma svojega deda, ki jih je iz Podbrda pisal domačim.

Večletni raziskovalni pogum Ervina Sorča se je stkal v  čudovito knjigo Skrivnosti Bohinjskega predora in v film Predorska reka, ki na edinstven način zaznamuje predor. Sorčeva knjiga je s povzetki v italijanskem in nemškem jeziku presegla slovensko jezikovno mejo. S tem pa je Sorč preko naših meja ponesel tudi vedenje o Podbrdu in njegovi okolici.

Sorčevo raziskovalno delo je Milana Lusserja tako navdušilo, da je obiskal Podbrdo  prav v času praznovanja 100-letnice predora, se udeležil predstavitve Sorčeve knjige in krajanom podaril doslej popolnoma neznano fotografsko dokumentarno gradivo o Podbrdu v času gradnje predora.

Ervin Sorč je bil tudi soorganizator projekta »Filmi na tirih«. Ob številnih zapletih  je prav on poskrbel, da je bil obnovljen sanitetni vagon pravočasno pripeljan v Podbrdo. Po ugotovitvah vodje projekta Nadje Valentinčič Furlan je bil vagon v Podbrdu med najbolje obiskanimi. Krajanom je na več načinov odkrival najslikovitejšo slovensko progo in jim podaril, kot je Sorč nekoč sam rekel: »žlahten cvet zanimivih doživetij, ki so jim gotovo ostala pripeta v gumbnici nepozabnih spominov.«

Za pogumno, drzno in zahtevno delo pri ohranjanju dediščine zgornjega dela Baške grape   Društvo Baška dediščina podeljuje Ervinu Sorču  naziv prvega častnega člana društva.

Pripravila: Olga Zgaga, Društvo Baška dediščina

CVETO ZGAGA

Cveto, častni član Društva Baška dediščina 2010

Nekje sredi osemdesetih, skoraj trideset let nazaj je bilo, ko sem v poznih večernih urah bulil v takrat še črno beli ekran. Na njem  se je namreč vrtela magična nadaljevanka, Korenine - Roots. Sagi o črnski ameriški družini smo sledili nazaj skozi zgodovino, skozi suženjstvo prav od prihoda njihovega prednika Kunta Kinteja iz Afrike. Skozi družino pisatelja Alexa Haleya smo spoznavali tudi zgodovino Združenih držav Amerike. Prepričan sem, da se te legendarne nadaljevanke še spominjate…

Nekaj časa po tisti znameniti tv seriji sem bil tudi sam prav zagnan in lotil sem se raziskovanja družinskih korenin. Prišel sem do očeta od starega očeta, od tam naprej mi je pa mi je bil dan zmeraj enak odgovor., » ja za kaj več boš moral pa pogledati v knjige«

…meni so se upirale že šolske knjige, da bi odpiral še kakšne druge, mi ni padlo na kraj pameti…družinske korenine so ostale na ravni bratrancev in sestričen, tet in stricev, še marsikaterega izmed tistih sem poznal bolj megleno… družinsko drevo pa je ostalo neobdelano in tako bo verjetno tudi ostalo.

Dolgo po tistem, pravzaprav pred nekaj leti, sem spoznal enega čudovitega človeka. Človeka, ki mu korenine niso tuje, ne le družinske, zgodovina  in preteklost sta mu hobi in smisel življenja, pri odkrivanju le teh pa se upa pogledati tudi v knjige. Upal bi se celo reči, da so arhivi, kjer so te skrivnostne knjige shranjene, kar njegov drugi dom. Danes mi ga je dano predstaviti tukaj v tej  sredini in dolgo sem razmišljal, kako naj opravim svojo častno nalogo?! Opravim tako, da predstavitev ne bo solzava, ampak vsem nam v veselje in dragemu slavljencu v ponos, da ne bo napol pogreb, kar je Slovencem, žal, kar malo pisano na kožo!

Tako sem se spomnil znamenitih pisateljev, kako oni predstavljajo svoje junake. Ponavadi so popolni, taki, kot si jih lahko zamislimo samo v povestih. No, imajo seveda tudi kakšno majhno hibo, posebnost, saj drugače zapletov v zgodbah sploh ne bi bilo.

Torej, sledi povest o junaku, ki…

… ni član političnih strank, civilnih iniciativ, lobističnih združenj ali mrežnih povezav. Za nagrade ne lobira in ne plačuje, za pozornost ne kliče novinarjev »Sveta na kanalu A ali 24 ur«. On je samo član Baške dediščine, Planinskega društva, prijatelj gasilcev in lovcev, krajevnih skupnosti in še mnogih drugih stanovskih organizaciji. In vsa ta združenja ga imajo rada. Ker je bogat. Zelo, bogat, četudi ni tajkun. Zaradi tega so njegove delnice trdne. Ne odpihne jih nobeno neurje, saj so prigarane na njegov svojstven, pošten, graparski način.

…njegov kabinet je knjiga pri knjigi, slika pri sliki. Zgodovina nad zgodovino. Družinske, društvene, stanovske, krajevne korenine. Družinska drevesa stoletja nazaj, kronike, rumene strani starih časopisov. Kronike društev, spisi, stari članki in knjige, knjige, kamor ti nese oko.

…kavč ni njegov prijatelj, jutro mu ne postavlja vprašanja, joj, kaj bom počel danes, saj sem v penziji ?! Dan mu je prekratek, pa naj bo v mestu ali v svoji ljubljeni Baški grapi. Nalog več kot preveč, vsako dobro opravljeno delo pa takoj nadomesti nova ideja. Pa ne ideja kar tako, ki se konča po prvem klepetu za šankom. Ne, njegova ideja postane nova naloga, ki se na koncu ponavadi tudi uresniči.

Ampak, kaj bo junak brez ženske? Milan Kučan brez Štefke bi bil en pusti prekmurski funkcionar,  princa Charlesa brez Diane verjetno ne bi poznali. Da ne rečem kaj hujšega. Tarzan bi bil brez Jean čisto navadna opica.

No, žena našega junaka je čisto nekaj drugega. Ali ju je sploh mogoče ločiti? Ali se morete odločiti, na kaj bi raje plesali, na ostro gorjansko polko ali na dolenjski valček. Ah, tako kot potrebujete gorski srd in poskok, vam še lepše dene nežen stisk in poljub. Ja, to tvorita naš junak in njegova družica. Čisto poezijo tvorita. Tisto simbiozo, ki jo ponavadi iščemo Bog ve kje, sprehaja se pa čisto blizu nas.

Se še spomnite, kaj sem omenil na začetku ? Vsak junak ima tudi kakšno hibo. Saj njegova šibka točka po navadi naredi tudi literarno zgodbo!

Dragi Cveto Zgaga, naš idejni vodja ! Naše društvo, Baška dediščina zna biti dostikrat ta tvoja hiba in tako nastaja naša skupna zgodba. Saj se trudimo in poskušamo slediti tvojim iskrim idejam in zamislim, a velikokrat, to vemo, capljamo za teboj. To pa ne pomeni, da se ne zavedamo tvojega velikega poslanstva. Zato ti danes izročamo plaketo častnega člana društva Baška dediščina, da bo enkrat za zmeraj, tako kot v Svetem pismu, zabeleženo, »da je bila najprej beseda, ki je skozi trud in garanje, tudi meso, Baška dediščina postala«!!

13.3.2010

Pripravil: Toni Obid